El Kachon, dolenjska glasbena skupina, katere ime je plod neke priložnostne šale.

Skupina osmih, ki se niza nekako takole: Tina – vokal, Tomi Perinčič – slajd kitara, vokal, Andrej Barbič Krt – kitara, vokal, Primož Malenšek PimpS – tolkala, Sondža – bas, Mileta Grujić – klaviature, Žiga Dobravc – bobni in Aleš Dravinec – tonski tehnik.

 

Z mano sta se tisti večer pogovarjala Tomi in Žiga. In bilo je, kot bi sedel ob dveh petardah. Smeh nenehno, sprehodi v glasbene začetke in eno samo izražanje užitka ob glasbenem ustvarjanju.

Zakaj tretja plošča v slovenskem jeziku? Kje smo bili s to idejo prej? Kako to da se ta zgodba ni zgodila že pred štirimi leti? Ta vprašanja si je skupina najprej postavljala sama in odgovorila takole: »Angleščina za nas ni jezik ene države ali enega naroda, ampak jezik rock’n’rolla. Na začetku našega ustvarjanja je bila to samoumevna in legitimna izbira. Prihajamo iz različnih kulturnih področij in jezika ne dojemamo kot razdiralni, ampak povezovalni dejavnik. Nekaj naših prvih pesmi in demo posnetkov je nastalo v srbskem jeziku, večina ostalega materiala je v angleščini, naslednji korak so pesmi v slovenščini. Kot izziv iste zgodbe – občutke in sporočilo prenesti v materni jezik.«

 

Nekaj pesmi je nastalo tako, da so jih iz angleščine prevedli v slovenščino. Spet druge so bile že ob prvih notnih zapisih prelepljene s slovenščino. Za skupino El Kachon je jezik znanje, razumevanje drugih in sporazumevanje z njimi. Edino na ta način se lahko izognemo vsem nesmislom in fobijam današnjega časa. Da bo njihova plošča v slovenskem jeziku, pa je za El Kachon pomembno tudi zato, ker so pritoževanja, da je v slovenščini težko pisati, povsem nesmiselna. »Ne verjamem tem izgovorom,« pove Žiga. »Slovenščina je zelo lep jezik in z njim lahko narediš ogromno.«

 

Tomi, kakšni so tvoji prvi spomini na glasbo?

Tomi: Muzika me je vlekla, odkar pomnim. Sem samouk, zato je bila kitara zame logična izbira. Začel sem tako, da sem kasete vrtel naprej in nazaj ter zraven vadil.

 

Kateri je bil tisti prvi komad, ki te je zapisal notam?

Tomi: Ni bilo enega samega, ki bi me vrgel v svet glasbe. Spomnim pa se obdobja, ko sem bil v sedmem razredu. Takrat sem se družil s skupino starejših fantov, ki je vestno poslušala zagrebški radijski program, na katerem so predstavljali celotne albume progresivnega jazza in rocka. Padel sem v to sceno, preskočil The Beatles, Doorse … Šele kasneje sem se vrnil in šel lepo po vrsti. (Smeh.) Kitara pa je tudi takrat enkrat prišla pod moje roke s poslušanjem Neila Younga in Boba Dylana.

Žiga: No, in potem je on že odbrenkal nekaj let, ko sem prišel na svet jaz. (Smeh.) Rasel sem in rasel ter se v starosti devetih let vpisal v glasbeno šolo in se lotil – bobnov. Spomnim se prvega »resnega« koncerta, na katerega sem šel, moral sem imeti okoli pet, šest let. Bila je skupina Zmelkoow. Starši so me peljali v Žužemberg, se spomnim. In čeprav se takrat seveda še nisem tako zelo zares zanimal za glasbo, mi je koncert ostal v spominu.

 

Pri tebi, Žiga, sta oba starša navdušena nad glasbo, ne?

Žiga: Ja, to je res. Seveda sem si najprej kot vsak mulc želel igrati kitaro, ampak sem si ob vstopu v glasbeno šolo takoj premislil in izbral bobne. Obiskoval sem jo štiri leta, nato je navdušenje malo pojenjalo. Za nekaj let je prišla na vrsto kitara. V najstniškem obdobju pa se je veselje do bobnov vrnilo in spet sem se znašel v glasbeni šoli. Ko sem bil v prvem bendu, smo za valeto naštudirali tri komade, in sicer enega od Red Hot Chili Peppers in Big foot mame, tretji pa je bil naš. Pokazali smo, da znamo. No, ko pa smo v srednji šoli naredili nov bend, se je tam pojavila potreba po bobnarju in ne kitaristu. Kaj pa mi je drugega preostalo, kot pa da sem začel vaditi bobne. Apetiti so začeli rasti, bendi so razpadali in spet nastajali na novo. S koncerti se je nabirala kilometrina in ostali smo tisti, ki smo bili res pravi navdušenci. (Vmes opazim, da ima Žiga obliž čez arkado, ki si ji jo menda prebil med košarko. Tomi v smehu pribije: Eh, Žiga je hiperaktiven!)

Hiperaktivnemu človeku bluesa ne bi pripisala.

Tomi: Nedavno smo se med snemanjem nove plate pogovarjali o tem, kako sploh smo se znašli tudi v bluesu. Glede na to, da smo v bendu tako zelo generacijsko in stilsko različni, se je najbrž nekomu na začetku tako zapisalo. Poslušalci radi bend postavijo v določen predal. In ko si enkrat v njem, tam ostaneš. Ne glede na to, kaj še vse igraš. Mi igramo mešanico bluesa, funka, rocka, tudi country se najde vmes. No, seveda pa je problem to zmes potem zapakirati.

Žiga: Če bi moral vsak od nas, sedem nas je, izbrati nek svoj podpis, bi vsak od nas izbral drugačnega.

Tomi: Res je! Ker skušamo biti raznoliki, še nikoli nismo v bend prinesli že do konca dodelanega komada, v katerem bi bila že vnaprej jasna in zapečatena struktura, ki se je ne sme spreminjati. Komad nastane v grobem, a od tam naprej je vse odprto.

Žiga, za katero vinilko bi si še prav posebno želel, da ti je ne sunejo?

Žiga: Hmn … Žal bi mi bilo, če bi mi odnesli vinilko Welcome to the canteen skupine Traffic.

Tomi: Velikokrat se hecamo; če bi današanja mladina poslušala glasbo tako kot naš Žiga, ki pozna vse diskografije bendov, ima doma vinilke, potem bi bila slovenska glasbena scena v Sloveniji gotovo boljša. Ljudje bi takrat vedeli vsaj, kaj vse obstaja …

Žiga, ti si fenomen. Ogromno glasbenih podatkov veš na izust. Kdaj se je vse skupaj začelo?

Žiga: Zelo me zanimata stara slovenska in jugoslovanska glasbena scena, kjer sem kar domač. In če najdem band, ki mi je všeč, začnem brskati, kdaj, kje in s kom je nastopal in snemal. Pa tudi; v koliko izvodih je bila plošča natisnjena, je bila prepovedana, ponatisnjena? Kupujem plošče, jih poslušam in berem, kaj piše na ovitkih. In v tem je čar vinila. Ponudi ti tudi čar ovitka. Moj oče je poslušal večinoma rock, mama pa tudi punk in reggae. Predala sta mi zbirko res lepo ohranjenih skoraj sto domačih in tujih plošč, kar me je pripeljalo do tega, da sem se v glasbo začel še bolj poglabljati.

 

In če bi bil resnično utrujen, katero glasbo bi izbral, Žiga?

Žiga: Odpotovanja Tomaža Pengova. Ta plošča me vedno pomiri.

 

No, pa še igra asociacij.

Povedala bom besedo, vidva pa zanjo najdita pesem. Žiga, begunci!

Žiga: Izbjeglica, mostarske skupine Zoster!

 

Tomi, nagrobnik!

Žiga: Jaz že vem! Dva komada imam!

Tomi: Joj, nagrobnik … Kaj pa vem, no. Ne znam tako povezovati glasbe z besedo.

Žiga: Epitaf skupine Smak!

Tomi: No, prav, naj bo. For my lover, Tracey Chapman.

Žiga, pivo!

Žiga: Laški pir, Šank rock.

Tomi, kava brez kofeina.

Tomi: Kava brez kofeina … Nekaj torej, kar ne maram.

Potem mora biti tudi komad tak. Hello, Adele!

 

Žiga, porno!

Tomi: Žiga, presediva se! (Smeh.)

Žiga: Porno polka, Orlek!

 

Tomi, avtomehanik!

Tomi: She loves my automobile, ZZ Top.

 

In če bi padla na glavo, česa ne bi hotela pozabiti?

Tomi: Gotovo tega, kako igrati kitaro. Rad bi, da bi jo vedno zmogel prijeti v roke in iz nje izvabiti zvok.

Žiga: Meni bi bilo pa žal, če bi izgubil ostrino sluha.

Avtorica: Zarja Burja

Godibodi