Tam, kjer raste blues

Kreativni mehur dolenjske zasedbe El Kachon je na četrti plošči Mi nismo tako poln, da teče prek. Tam, kjer raste blues.

Niso krive pesmi. Čudni smo ljudje. Na ramenih muza poje, a preslišimo vse. Taki »čudni« ljudje, kakršni tvorijo El Kachon, lahko na četrtem albumu Mi nismo brezskrbno odprejo zadrgo in se na naslovnici, em, izpraznijo. Z razlogom. Ker je kreativni mehur dolenjske zasedbe tako poln, da teče čez. Tam, kjer raste blues. Četudi najprej napišejo: »Mi nismo.« Nato pa globoko v albumu direktno povedo, kaj vse so. »Mi smo prvi in zadnji. Mi smo nekaj vmes. Mi smo na meji razuma. Mi igramo se in igramo zares. Mi vam nastavimo lice. Porinemo vam prst v uho.« V uho. Da se bolje sliši, kako zelo niso ukalupljeni. Delajo muziko, da ostajajo pri zdravi pameti. Z zvokom, ki je tako njihov. Ni presenetljivo, da od zasedbe kreativnost kar šprica, če pa so še iz dvojca Tretji kanu na Plovemo pomagali narediti »band«. Če je bil El Kachon univerzalno kritiško sprejet kot izjemen talent, je zdaj lastnim principom zvesta, nikakor pa samoumevna stalnica, vredna vinila. In kitar željnih ušes.

Mi nismo se kot album na začetku ne odpre, ampak skoraj tvegano zapre v klubski, garažni, zlovešči bas, na katerem gromoglasno prede Dejan Gerbec Radaković – Sondža. Kot da bi na pot moral najprej dol po stopnicah v klet. El Kachon se tokrat za uvod ovije v grešne nočne meglice ujetega mesta, da se nato lažje izpove nezgrešljiva vokalistka Tina Gerbec Radaković, ki poleg tega da pesmi poje, te hkrati še neizpodbitno razlaga: »Osvobojena, ali slišiš, prihajam.« Uvodna pesem Andreja Barbiča – Krta pove, da šele noč daje moč. In da bo to drugi album v slovenščini, poln uporabnih, izkustvenih citatov.

Tak je že Peti greh, precej svetlejši komad. Da gre za četrti album, se sliši že po izrazito suvereni kitari, preko katere se nizajo gladko razumljivi in zapomnljivi drobci misli, skoraj aforizmi. Peti greh lahko deluje celo kot samopomoč. Kako? Tako, da »sreča se smeje, sreča je smer«, ker »jokati od sreče, zgrešena je stvar«. Sreča je dar, Peti greh pa hit. Ni lahko najti skupine, ki bi tako prepričljivo predajala nauke kitic življenja. Seveda znotraj omejenosti žanra, v katerem tako rada živi, brska in tuhta celotna zasedba. In ko ravno preštevamo grehe, če kaj, potem El Kachon ni požrešen. Nihče od članov zasedbe ni, zato pa si avtorstvo komadov tako prepoznavno in zlahka podajajo sem in tja.

Razen ko gre za blues. Goltajo njegovo izročilo. Kako radi imajo, ko se priplazijo klaviature. Hammond orgle se težko zgreši, ko se jih loti gost na albumu, Nenad PatkovićMi nismo je na tej točki album, kjer se Tina Gerbec Radakovićeva usidra tudi kot avtorica. Potencialni ljubimci se brez težav povsem preda bluesu, tja k dvojni slide kitari, po kateri kot »zdrav flirt ali živa dilema« drsa Tomi Perinčič. Pesem si vzame čas, zadiha, počaka, pokaže, kam je bend prišel od prvenca In the Bush (2013), kjer je v brezhibni angleščini prepričeval, da se nagovarja lahko tudi s povsem svojim stilom. Zdaj, po tretjem albumu Svet dovoljenih laži (2016), ko se je bend v manj kot pol ure uspešno »prevedel« iz angleščine, vse to gladko počne v krasni, jasni, razločni in bogati materinščini.

Pogum četrtega albuma je na podlagi, s katero so se člani El Kachona podali na glasbeno avtorsko ustvarjanje, znova prepoznaven, ko Gerbec Radakovićeva gladko sama živahno krene v Song zate. Skoraj pop rock. Skoraj. Vsaj v devetdesetih bi bil, danes je to izrazito kitarski komad, ozaljšan s skoraj poletnim »pa pa ra ra«. To so sproščeni komadi, to je igriv, živahen, iskren rock. Ne teži k ničemur drugemu kot k osnovnemu sporočilu. Izgovarjava je tako prepoznavna, da besede kar rišejo »deželo sreče, v kateri se vse lahko zgodi«. Pa četudi Gerbec Radakovićeva nima tako hipno prepoznavega vokala. Ga ne rabi. Kajti vihravo zraven zapoje Barbičeva ustna harmonika, premor v komadu pa s tolkali, kjer zablesti Primož Malenšek – Pimps, pokaže, da bi tudi še tako urbani bendi, kot so sosednji Jinx ali Elemental, lahko zveneli tako (blues rock) retro. In da, Mi nismo zveni. Komaj čaka, nezadržno, ampak spoštljivo, čeravno ihtivo. Obe kitari, bas, boben, tolkala, orglice. Ni, da ni.

Obenem Mi nismo ohranja radoživost ravno zato, ker se ne ustali, ne zadovolji in ne popusti pri iskanju novih odtenkov. Domov je speven, skoraj popevkarski komad s progresivnim basovskim uvodom, ki bi bil težko dlje od podvojenega dvoglasnega refrena, s katerim El Kachon dokaže, da lahko najbrž prav vsak komad pripelje do nalezljive spevnosti. Domov je sprva namreč zelo počasen, popotniški komad, kjer »vse življenje si na cesti / prah in veter v očeh«, in pravi, da »v dlaneh hraniš sanje / da nekje boš našel dom«. Ampak potem gre pesem namesto v blues metafiziko, kjer se prašno opisuje prazno iskanje doma, kakor da sončit v poletni, zasanjani, flegmatični refren. Pa kaj, če je cesta prašna. »Tam, kjer pade zadnji žarek / kjer se še en dan konča / tja se skriješ pred strahovi / vse privide vzame mrak«. Meja ni. Tako udobno, gibko, smelo in pametno meša svoj stil. Res se da verjeti, da »meja je lahko samo nebo«Domov je tako v šestih minutah v bistvu vse oziroma karkoli. »nami spet si med ljudmi!«, to je ponavljajoča se misel, kar primerna glede nato, kako pisan je komad. Zavije wah-wah skoraj tja k reggaeju. Iz blues popa pošpega k psihadeliki. Mavričen zaklad.

Kjer se konča Domov, se najde Ivan. Tja k legendam je (spet) zavil El Kachon. K Ivanu Volariču – Feu, ki ga je kreativno srečal Perinčič, sprehodil pa na še enem izjemnem basovskem vložku Sondža. Na tej točki je album Mi nismo najbolj odprt, ko legendarno pravi, da »najlepša jutra so zjutraj«, pooseblja odbitost, ki jo je tako edinstveno poosebljal Feo. »Zakaj bi trpeli mraz, če raje uživamo toploto / zakaj bi bil človek, če sem raje ptica / zakaj v tem velikem zaporu, a ne na prostranstvu svobode / zakaj pod težo stresa namesto lahkotnih korakov / zakaj odhajaš, če si raje tu.« In v ozadju? Didžeridu, v katerega je zapihal Robert Oven, ki je poskrbel tudi za snemanje. Mhm, Avstralija. Medtem ko življenje mine v smrt in smrt ne mine nikdar. In iz tega brezna vstaja večna pesem, ki glasno orje. Vidi se, koliko lahko Feo še danes izvleče iz celotne skupine. Če je lahko davno tega iz Marka Breclja … Z zahtevnim komadom se ne mučijo, le letvica je – sploh za programsko deklamacijo na sredini – neverjetno visoko, ampak tako, da nadgradi preostanek albuma. Skoraj podaljša ga. Vredno truda.

Kajti S poljubom izdana je točka, ko se zasedba spusti s ketne. To so kriki presežne poezije, pridevniki omamljeno kričijo in El Kachon dokaže, kako se slovenščina prilega še tako direktnemu rocku, nabritim kitaram, kjer se Barbič in Perinčič pogovarjata miže, skoraj pred nami v živo. Album je produciran tako, da ničesar ne skriva, ničesar ne popravi, če v čem, se kvečjemu trudi, da se ne bi trudil preveč spreminjati osnovne zvočne podobe. Pušča vse. Saj če tega ne bi vedeli na četrtem albumu, kako pisati komade o »lutki poslušni, v zanko ujeti, usodi predana«S poljubom izdana je tekst, »z nasmehom pozabljen«, ki s »trnjev liže med grenak«, da bi v drugačnem aranžmaju gladko zmagal v platinastih časih Slovenske popevke. Tako pa »princesa ratrganih src« ravno tako rada posluša, kako si zasedba podaja solo inštrumentalne vložke.

Kar albumu Mi nismo daje legitimnost lulanja na naslovnici, je to, da bend niti na koncu ne dela prav nič pričakovanega. Naslovna pesem Mi nismo na začetku albuma bi morda še bolj(e) nagovorila, ampak tako potrpežljivo poslušalca dokončno nagradi z: »Mi smo prvi in zadnji / mi smo nekaj vmes / mi smo na meji razuma / mi igramo se in igramo zares / mi vam nastavimo lice / porinemo vam prst v uho / mi smo hvale vredni / če si naš, smo hvaležni / mi smo ljudje / mi smo in mi nismo / mi smo navadni.« Programski komad, globoko v albumu, zakrit ravno toliko, da El Kachon ne izpade prepotentno ali preveč na prvo žogo. Da ima zasedba nekaj floydovskega v sebi, je ponekod nakazano že prej. Da si lahko to privošči, pa je dovolj vokal Gerbec Radakovićeve. Ko poje, da »spet je nedelja, miza v vogalu in da mastni kozarci tonejo v dim«, riše slovensko razpotje, vražje križišče, na katerem se zgodi to, čemur člani pravijo Tam, kjer raste blues. Ko zavije vokal, kako »teden za tednom, z leti ugaša luč«, je to neverjetno svetlo. Na tej točki ni daleč do nostalgičnih starih stopinj in slovenščine iz zbirke Sto romanov, kako zadnje obljube nosi spomin, kakršno izžareva Mi2, le da je v bluesu toliko bolj direktno in hripavo, ko se skozi hripavo jokajoče kitare zasliši krik: »jutro ne vrne slepih noči / samoten objem ne popusti / v kotu pozabe, videl boš, kjer raste blues«. Hammond vzklik je le toliko bolj klasi(cisti)čen. Skorajda se nariše pot na zemljevidu do Tam, kjer raste blues. Tudi zaradi drdranja bobnov Žige Dobravca in celovite kadence. Ki jo sklene zadnja, primerno naslovljena pesem Krog.

Ko tam Gerbec Radakovićeva končno zahrešči še skozi ojačevalec in se bend prepusti kitaram, kakršne je pri nas tako rad navil Hamo & Tribute 2 Love. Pri nas da posneti tudi vse tisto, kar so se šli Led Zeppelin, pa ne zato, ker bi se moralo ali ker bi bend rad bil nekaj, kar ni, temveč zato, ker to je. Vedno bolj. Krog ni toliko sklenjen, kolikor je na spevni krožnici neskončen v svoji kreativnosti, ko sklene s pozivom: »Spomni se, zakaj si tu!«

Mi nismo je vrhunski album, zares vrhunski blues rock. Inteligenten, igriv, žalosten, vesel, zasanjan, posončen. So popevke in je progresija. Je romantika in je protest. Je hiter in je počasen. In je vse vmes. Žanrski album, ki je tako zvest samemu sebi, da v bistvu z »mi nismo« pove, kaj vse so, in to v času, ko vsi vemo, česa vedno bolj več ni. Iz El Kachona tudi tokrat kar kipi ustvarjalnost. Mi nismo je primer četrte plošče, kjer je zmagovalno to, da zna bend še toliko bolj prisluhniti samemu sebi, izžareva kreativno demokratičnost in si podaja štafeto svoje različice blues rocka, ampak tako, da nima zaman že na začetku napisano, da gre za avtorski bend. Zelo avtorski. Ne pravi zaman: »Če si naš, smo hvaležni.«

Avtor: Jaša Lorenčič, 25.04.2020