Ne spomnim se natančno, katerega leta je bilo to, pa letnica tudi ni toliko pomembna, saj ne bom pisala o zgodovinskih dejstvih, torej, pred nekaj leti nazaj mi prišepne na uho nekdo, tudi to mi je, po pravici povedano, ušlo iz glave, da je na dolenjsko sceno prišel novi bend in da se predstavi tudi na tradicionalnem ‘mini festivalu’ Ni zime v Dolenjskih Toplicah. Bend z izvirno hudomušnim imenom El Kachon13900187_10210277832601698_720570647629843923_n

Takrat sem jih videla in slišala prvič. Že takrat mi je njihova glasba in energija zlezla pod kožo. Posnetki na takratnem koncertu so služili kot prvi videospot, takrat objavljen na YouTube. Predvidevam, da je bila moja opazna usnjena zelena jakna vzrok, da sem tudi svoj obraz lahko za trenutek uzrla na posnetku, počaščena. Od takrat naprej jih spremljam na koncertih po Sloveniji, kolikor dopušča čas in bližina dogodka. Premierno poslušanje prve plošče je pričaralo nepopisni užitek, še posebej, če se tega lotiš med vožnjo avtomobila, le opozorilni napis manjka na ovitku: “Pazite na ‘pretežko nogo’!“

bend1

Po treh posnetih albumih jih znova  spremljam na koncertu, tokrat prvič na Primorskem in prvič na tour bus-u oz.  bus-u z originalnim dvopomenskim imenom Mini Tour Bass. Pozitivna energija se hitro razširi že pred odhodom iz Novega mesta, še posebej, ko kitarista Tomija presenetim z izvirnim darilom in seveda zraven drznim izzivom. Cilj: Izola, meni eden ljubših obmorskih krajev, kjer sem preživljala morske počitnice v otroštvu.

‘Kraj zločina’: Hangar bar. Prijetno hladna terasa, všečni natakarji in seveda, prostoren oder.

13901598_10210277831561672_991791539540313036_n

Pričetek koncerta po hitrem skoku v morje in odlični morski hrani. Priznam, rahlo sem skeptična glede publike, razmišljam o tem, da to le niso domačini – ‘lokalci’ – Dolenjci. Polna terasa, vrsta pred točilnim pultom. Preseneti me prvi aplavz, žvižg in potem v nadaljevanju vsi naslednji, vsakič znova glasnejši. Publika celo pozna besedila pesmi. Neverjetno. Manjka eksotični zvok tolkal izpod spretnih rok Pimps-a, ki ga uspešno nadoknadi ‘nenasitni termit’ – bobnar Žiga in pa seveda ne smem pozabiti zvestega oboževalca med publiko, ki za bobne uporabi kar mizo in celo tla pod nogami. Tina s svojim angelskim glasom vrhunsko odpoje Hard to handle, pa vendar začutim, da tudi ona pogreša Primoža, saj se je ta pesem vtisnila v njega kot bi bila pisana zanj. Opojni ritmi mešanice blues-a in rock’n’roll-a dajejo neverjetno energijo in publika jo s hvaležnostjo vrača nazaj. Globoka besedila pa včasih zarežejo tudi do dna duše. Koncert se seveda zaključi z glasnim ‘we want more’ in prehitro je vsega konec. Po zaključku je gašenje žeje s pivom obvezno, bližina morja pa da poklon telesu, da se ohladi po vročem dnevu. Nočno kopanje je neizbežno in da priložnost Tomiju, da uspešno opravi izziv, nas vse do solz nasmeje in si prisluži ‘prestižni’ nadimek Borat. Verjamem, da tu ni več potrebno razkrivati, kaj je bilo njegovo darilo. Nepogrešljivi spremljevalec Johnny Walker nas proti jutru pospremi v sanje, tu je nov dan. Jutranja kavica, prepustimo se še, da nas pobožajo topli avgustovski sončni žarki in valovi morja. In že smo na poti domov, polni pozitivne energije, pa vendar prijetno utrujeni. Kratek road trip, ki pa je zaradi množice dogodkov dal občutek pravega dopusta in bo ostal nepozabljen.

krttina

Za zaključek dodam še tole misel:

their parents only know if they were made in blues, but they are surely made for blues.

 

Avtor: Mojca Simončič

RemixPress