Topliško-novomeška zasedba El Kachon je s svojim prvencem poskrbela za enega najbolj zanimivih domačih bluesrockovskih prvencev zadnjih let. Bend sta dobri dve leti nazaj začela sestavljati kitarista Andrej Barbić Krt in Tomi Perinčič. V Dolenjskih Toplicah je Krt zagnal že kar nekaj zanimivih neodvisnih rock’n’roll bendov. Naj izpostavimo zasedbi Tavžntroža in Podžlejbn, ki sta nekaj let nazaj v sferi domačega brezkompromisnega rock’n’rolla veliko obetali. Tokrat sta se s Tomijem podala na bluesovsko pot, ki se križa s prostrano južnjaško rockovsko izkušnjo. Hardrockovski princip, ki ga je izpilil Krt v preteklosti, in slide kitara Tomija z nevsiljivimi rhythm in blues rifi sta k aktivni udeležbi privabila basista Sondžo. Kmalu se je zasedbi pridružila tudi vokalistka Tina Gerbec Radaković. Domiselno ritem sekcijo v zadnjem obdobju vodita bobnar Žiga Dobravc in tolkalec Primož Malenšek, dinamično vzdušje pa nadgrajuje klaviaturist Mladen Cetina. V zadnjih dveh letih je številčna zasedba redno navduševala s svojimi čutnimi koncertnimi nastopi. Letos so prijetno presenetili s svojim izrazno dodelanim prvencem.

Kitarski bluesovski uvod skladbe “Snakebite” nas popelje v svet, ki ga je znal tako surovo pričarati R. L. Burnside. Sondža in Krt se super dopolnjujeta v izmenjajočih se vokalnih akcijah, ki so domiselno dopolnjene s spremljevalnimi vokali pevk. Surova, globoka bluesovska izkušnja nas ujame v svojem kačjem glasbenem vijuganju. Bujno, zaokroženo, dinamično gibanje se ne zadovolji zgolj z bluesovsko skrivnostjo. Že v drugem komadu se El Kachon spustijo v sfero čutnega soula. Usklajena inštrumentalna interakcija vseh sodelujočih je nadgrajena z izjemno doživetim bluesovskim vokalom Tine Gerbec Radaković, ki navdušuje s svojim občasnim grlenim vložkom. Slednji skrbi za vokalno dinamiko in preprečuje pretirano izbrušenost vokalne interpretacije. Poslušalski spomin jo lahko kaj hitro poveže s kakšno Liso Kekaula ameriških soul, punkrockerjev The Bellrays. Brezčasni časovni stroj, kot se radi poimenujejo El Kachon, se ne zadovolji niti s kombinacijo bluesa, soula in rocka. Že v tretji skladbi “Everything I Get” privrejo na plan močni funkovski elementi. Za tovrstno doživetje ni zaslužna zgolj pristna ritem sekcija, ki jo s svojim čvrstim basom izpolni Sondža, tudi gostujoča pihalno-trobilna sekcija poskrbi za domiselno dinamiko.

Vijuganje med bluesom, južnjaškim rockom, soulom in funkom se skozi celoten album izvaja nevsiljivo in dinamično sproščeno. Nihče od udeleženih v svojih vložkih ne izstopa ali pretirava. Vsak poskrbi za svoj prispevek uravnoteženo in kreativno. Slovenija je z El Kachon pridobila čvrst in suveren bluesrockovski bend, ki ne koplje zgolj po zaprašenih prostranstvih svojih zvenečih vzornikov. Allman Brothers Band, Lynyrd Skynyrd, Elmore James ali pa v končni fazi tudi Motörhead, ki so bili včasih Krtu zelo blizu, so poskrbeli zgolj za kaljenje ustvarjalne energije. Slednja se je v primeru El Kachon razvila v izvirno izraznost, ki v mogočnem sijaju žari na njihovem prvencu. Tudi v produkcijskem smislu je album zelo uravnotežen. Matej Gobec je poskrbel za čvrsto zvočno podobo pristne bluesrockovske izkušnje. Pop elementi, ki jih znajo v svojem izraznem procesu priklicati El Kachon, morda pričajo zgolj o potrebi benda, da bi se lahko izrazil tudi na večjih rockovskih odrih. Sočni “Kačoni” so pripravljeni, kar priča njihov presenetljivo dovršeni prvenec. Upajmo le, da jih ne bo skušala posrkati sumljiva “domača scena”, s kakšnimi klici po drugačnem izražanju, tako v glasbenem kot tudi v jezikovnem smislu.

Avtor: Brane Škerjanc