“»Mi nismo« je kot povedano, najboljši El Kachon album, ki je izšel do tega dne. Sekstet izjemnih glasbenih karakterjev, v manifestaciji izredne zmesi polnokrvne kreacije emocij, strasti, briljantne kreativne svežine in eklektičnosti, ki je tradicionalno bluesrockovsko navdahnjena, pa obenem s prozo izzivalnega preizkušanja, dosega novo vrsto eklektičnosti in edinstvenosti”

Samozaložba
Datum izida: 10.04.2020 (digitalni format) / 24.04.2020 (vinilni format)
Produkcija: El Kachon & Robert Oven
Dolžina albuma: 42.18 min (digitalni format)
Zvrst: Art Blues Rock
Ocena: 10 / 10


Pred sedmimi leti je izšel album »In The Bush«. Album dolenjske zasedbe El Kachon, točneje njihov odlični studijski prvenec in z njim je na sceni slovenskega rocka zavel veter, kot ga pri nas še ni bilo. El Kachon so s svojo pojavo in prvencem dostavili pogrešani kamenček v slovenski glasbeno-žanrski mozaik. Ko ti zapoje in zajoče blues ter v svoji iskrenosti in artistični svežini požene tudi kurjo polt!

Sedem let kasneje je bend, ki je že s prvencem potrdil, da gre za izjemno talentirano ekipo, tako skozi  naslednja albuma »Permanently Lubricated Nuts« (2015) in »Svet Dovoljenih Laži« (2016), prijahal polagoma že do svojega četrtega »Mi nismo« ter tako nedvoumno potrdil, da sodijo El Kachon med dejavnejše rock skupine pri nas. Pozitivno dejavne. Se pravi, da je ustvarjen rezultat vedno znova zelo kakovosten. Nasploh ob dejstvu, da se prebijajo pretežno sami. Vztrajnost je vedno nagrajena, čeprav je treba za nagrado guliti prste do krvi, a se splača. »Mi nismo« je skupina izdala v vinilnem formatu. Odveč je dodajati, da je projekt financirala povsem sama.

»Mi nismo« je torej  album, ki je tako produkcijsko kot komponistično ter aranžersko, med vsemi El Kachon albumi izdanimi do tega dne, najbolj definiran in detajliran. Bend je z njim preživel nov artistični izziv ter izšel iz te avanture zmagovalno. Dosegel je namreč novo točko zrelosti svojega artizma. Višji nivo artizma. Skupina je že davno tega utemeljila svoj slog in zvok, je pa nekaj. Na novem albumu je deset skladb, ki so vsaka zase posebna zgodba in se odklanjajo med seboj v idejni razgibanosti ter kreativni svežini, hkrati s tem pa ostajajo od glave do pete opasane s prepoznavnim artističnim dosjejem te skupine. Ta razgibanost med točkami ni bila še nikdar tako izrazita.

El Kachon je slogovno izredno težko definirati. Dejansko se v iztočnici čuti na prvem mestu blues, vendar pa skupina neverjetno spretno medžanrsko koketira, ko v aranžmaje vpenja zdaj odklone k prabistvu rock’n’rolla (Mi nismo), zdaj k radiu prijaznemu art popu (Osvobojena – ščepec surfa mu ne uide), pa spet v naslednjem koraku vabi k funk koketnosti (S poljubom izdana) in celo zametki reggaea (Domov v zaključnem delu), vsekakor pa se najde tudi nekaj simpatij s punkom (Ivan), ali precizneje oziroma bolj sofisticirano povedano, alternativnim rockom. Skupni imenovalec je torej blues, ki pa mu začimbe žanrske elastičnosti torej dajejo artistična krila unikata in glasbene samoniklosti, če ne kar vrste eklektičnosti, po kateri prepoznaš El Kachon hipoma.

Torej! El Kachon so silno prekaljeni in izkušeni sekstet! Da. Ne več pet, pač pa šest! Vrnil se je “izgubljeni in najdeni sin” PimpS, nekoč davno tega »Od Franclna možgani« gore list. K PimpSu se vrnemo. El Kachon so perfekcionisti. Ko jih gledaš na odru, to takoj začutiš. Ob tem da so perfekcionisti, pa je pomembno še bolj spoznanje, da so brezmejni užitkarji in vse kar slišimo in vidimo pri njih, je oddelano ne le z izjemnim občutkom, pač pa s čutno strastjo in plazom emocij. In v tem dejstvujejo, kot sekstet, enotno. Zato se tako hipoma z lahkoto dotaknejo slehernega srca.

Nikdar niso tako prodorno trkali na vrata radijskih valov, kot z »Mi nismo«. Uvodna Osvobojena, prinaša že takoj enega od albumskih vrhuncev. Je  izredno nalezljiv komad. Muzikaličen in grabežljivo potentno poleten komad. Odličen uvodni katalizator. Dejansko zelo preprosta skladba, kjer pa zažari hipoma vokalistka Tina Gerbec (prevzame fokus) s svojo vokalno karizmo v katero vseskozi na pravih mestih vtika nekaj dosjeja Arethe Franklin (ta občutek potencira naslednja Peti greh). Tina kraljuje v nadaljevanju še posebej v skladbah, ki nosijo, podobno z kot uvodna točka, potencial da zasedajo radijske frekvence, kot sta Ivan (posvečen Feu), pa zlasti S poljubom izdana, ki je kot kompozicija sorodna otvoritveni Osvobojena. Punca kraljuje s svojo igrivo nagajivostjo, prodorno močjo, ki jo z lahkoto prenaša skozi lege ter ponotranjeno strastnostjo. Tina se je skozi leta razvila v izjemno pevko in to udejanja na albumu »Mi nismo«. Treba je dodati, da so El Kachon tudi v smislu pisanja poezije, z »Mi nismo«, presegli predhodne tri albume.

Naslovno skladbo albuma velja razglasiti za eno najbolj ambicioznih del novega albuma in nemara celo njen artistični vrhunec, čeravno ji Domov uspešno skuša “ukrasti” ta pedigre. Šegava, pobalinska točka, ki pelje na navitem, rožljavo kotalečem basu Sondže. Izredna je gradacija skozi motive, deležna je tudi več motivskih preskokov, kot tudi prehodnih zabel, na albumu velja za najbolj drzno kompozicijo artistične izzivalnosti. S posrečenim besedilom vred! V tej skladbi je dodan didgeridoo. Pozorni bodite na izredno modulacijo v mid-eight pasaži, kjer bend kreira celo razglede progresivnosti. Temu smo bili priča zlasti na prvem albumu. Naslovna skladba je, v smislu reprezentativnosti same glasbe skupine, pravi primer pri katerem najdeš vse elemente skupaj na enem mestu in na najbolj eleganten in neposreden način zajame auro El Kachon v letu 2020. Komad se pne iz kroga v krog proti teatralnem (izhodnem) krešendu, ki doseže razpoloženjski vrhunec prav v svojem zaključku. Genialna kompozicija in gotovo ena najboljših kar jih je bend ustvaril v karieri. Peti greh? Želite več plesnosti, celo ob ritmu, ki asociira na ploske rok? Po Osvobojena priliva ogenj muzikalične grabežljivosti prav skladba Peti greh.

Ko smo pri bluesu, stopajo proti koncu albuma v ospredje tiste minute najdene v skladbah Tam, kjer raste blues in z lap steelom ozaljšana Krog, ko stopa v središče glasbenega vrtiljaka slikoviti in edinstveni Tomi Perinčič. Kitarist kakršnega ni. Da. The Alman Brothers in Tedeschi Trucks Band postaneta mimobežni asociaciji, zlasti pa s slide kitaro v sklepni Krog, priigra Tomi celo nekaj “to the roots bluesovske” retorike, hkrati pa obuja v skladbi Potencialni ljubimci kitarske pustolovščine, ob katerih bi zastrigel z ušesi tudi Derek Trucks.

Zvok je topel, žametast, organski, živ in izžareva izredno kemijo in složnost seksteta. Vendar pozor. Kot veste ima vinil omejen prostor na obeh straneh. Digitalna in vinila verzija npr. skladbe Domov se zato narahlo v zaključku razlikujeta. Domov bo, ob naslovni skladbi, za zahtevnejše poslušalce ena najbolj zanimivih skladb albuma. Je tudi najdaljša skladba, pa vendar. Še vedno ne dovolj dolga. Igla na vinilu namreč naglo odskoči sredi »fade outa«, ko kitara ravno ne zaključi vsega, kar si je zamislila. Torej da. Zavoljo omejenosti igralnega časa na vinilu je bilo treba opraviti določene časovne reze. Digitalna verzija skladbe Domov deluje namreč zaokroženo in je daljša.

Nedvomno je, da skrbi Krt za višjo stopnjo decibelov, pa tudi višjo rockovsko prodornost in hipno muzikalično nalezljivost. Krt je neposreden v dejanjih in dodaja tudi ščepec alternativnorockovske karizme skupini, čeravno je ta prefinjeno podtaknjen! Na drugi strani je tu neverjetno pretanjeni, mehki kitarski šarmer Tomi Perinčič, ki vedno znova in znova prevzema s svojim ječavim odvzenom. Preplet kitar Krta in Tomija je zaščitna znamka, ki je ni najti nikjer drugod. Kitarski preplet, ki je svojevrsten. Dva različna kitarista po slogu in pristopu, ki pa se v tej izvorni različnosti, obenem nenehno briljantno sporazumevata in zaznavata. Pa naj kdo ne reče, da ta bend kdaj ni spremljala prava kemija. Kemija ekipe, ki diha kot eno in jo poganja izvorna iskrenost in nepotvorjenost.

A tu še ni konec tega eseja. Ritem sekcija. Sondža je kontrastno izpostavljen, nenehno izjemno aktiven v plasmaju muzikaličnosti in prefinjenih trikov, ritem nosi v krvi. Zna biti rušilno prodoren, ali neznansko sentimentalen in filigransko čuten in mehak. Ritem sekcija pa ne bi bila nikdar tako močna tokrat, v kolikor k bendu ne bi znova pristopil PimpS. PimpS deluje kot enakovredni člen v kreaciji zvoka tega albuma in njegova tolkala so vse prisotna. Že po tej plati so El Kachon svojevrstni unikat. Čvrsti in močni ritmi Žige Dobravca, dobivajo s PimpSom mavričnost, ki je bila na prejšnjem albumu pogrešana! PimpS dodaja izjemno živost, dinamiko, žar in galop. Ne le ritmiki, pač pa celokupnemu zvok in slogu skupine. Ko primerjaš dela skupine, brez PimpSa z novim albumom, hipoma skleneš, da je PimpS preprosto člen, ki mora biti del El Kachon ekipe. Naj tako ostane v prihodnje, saj njegova prisotnost utrjuje pozo eklektičnosti zasedbe.

»Mi nismo« je kot povedano, najboljši El Kachon album, ki je izšel do tega dne. Sekstet izjemnih glasbenih karakterjev, v manifestaciji izredne zmesi polnokrvne kreacije emocij, strasti, briljantne kreativne svežine in eklektičnosti, ki je tradicionalno bluesrockovsko navdahnjena, pa obenem s prozo izzivalnega preizkušanja, dosega novo vrsto eklektičnosti in edinstvenosti. Glede na nesluten talent, tako posameznikov, kot cele ekipe, je drzna presumpcija, da to še ni kreativni vrhunec kariere skupine. El Kachon lahko posežejo v tem še više. Je pa res, da je bend z »Mi nismo« ustvaril fantastičen art blues rock album, ki mu ni para na slovenskem, zato bo izziv njegove zrelostne nadgradnje, toliko večji. Bend se sicer lahko na tej lovoriki uspava, vendar pa to nikakor ne bi bilo dobro zanj. Album torej, ki ga morate obvezno preveriti in uvrstiti v glasbeno zbirko vašega domačega gospodinjstva.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Osvobojena (Andrej Barbič / Andrej Barbič)
2. Peti greh (Tomi Perinčič / Tomi Perinčič)
3. Potencialni ljubimci (Tina Gerbec Radaković / Tina Gerbec Radakovič)
4. Song zate (Tina Gerbec Radaković / Tina Gerbec Radakovič)
5. Domov (Tomi Perinčič / Tomi Perinčič)
6. Ivan (Ivan Volarič Feo, Tomi Perinčič / Tomi Perinčič)
7. S poljubom izdana (Tomi Perinčič / Tomi Perinčič)
8. Mi nismo (Andrej Barbič / Andrej Barbič)
9. Tam, kjer raste blues (Tomi Perinčič / Tomi Perinčič)
10. Krog (Tomi Perinčič / Tomi Perinčič)

Zasedba:
Tina Gerbec Radaković – vokal, spremljevalni vokali
Andrej Barbič Krt – vokal, akustične in električne kitare, orglice
Sondža – bas
Tomi Perinčič – vokal, električna in slide kitara, lap steel
Žiga Dobravc – bobni
Primož Malenšek PimpS – tolkala

Gostujoča glasbenika:
Nenad Patković (Šinobusi) – Hammond orgle na “”Potencialni ljubimci”
Robert Oven – didgeridoo, spremljevalni vokal