V petek akustika, v soboto elektrika. Na Dolenjskem je ta konec tedna – vsaj v glasbenem smislu – minil v znamenju skupine El Kachon, ki predstavlja svoj sveži izdelek Svet dovoljenih laži. Na vprašanje, zakaj takšen naslov, mi je basist Sondža v nedavnem intervjuju pojasnil, da živimo v svetu, kjer je vse dovoljeno, kjer se vsem na očeh lahko laže, ob čemer smo vsi nasmejani. Cinično nasmejani. “Lažna prijateljstva, lažna poznanstva, lažne emocije. Vse je namišljeno.” Takšnim in podobnim ugotovitvam žal ne gre oporekati; čeprav smo dobesedno en klik stran drug od drugega, blizu, kot še nikoli, na nek način pristajamo na instant življenja. Z instant čustvi.
Še glasba postaja instant. Formatirane radijske postaje ne odmerjajo prostora domači glasbi, če že se kateri slovenski pesmi uspe prebiti na njihovo play listo, naj se predvaja ob dveh, treh ponoči, da je ja ne bo kdo slišal. Rating killer, pravijo slovenski glasbi snovalci takšnih instant programov.
V petek in soboto zvečer se je ob dveh koncertih skupine El Kachon izkazalo nekaj povsem drugega. V Dolenjskih Toplicah so se na akustičnem koncertu zbrali glasbeni sladokusci, ki so z odkritim odobravanjem spremljali intimen koncert, kjer enostavno ni bilo prostora za laži, dovoljene ali ne, ne za blef, ne za instantna čustva. Dober vajb se je z za akustični koncert prirejenega odra razlezel do vsakogar. Nevsiljivo. Čutno. Uigrano in harmonično. Enostavno – lepo. In kolikor je bil iskren nastop benda, katerega korenine segajo ravno v Dolenjske Toplice, toliko je bil iskren aplavz na koncu. Fantje in Tina, izvrstno!
ek-4
Osebno mi vendarle tovrstna zvrst glasbe v uho bolje zleze, če je podprta z elektriko, zato sem se El Kachon večera udeležila še v Žužemberku, kjer so sicer nastopili kot predskupina tribute bendu Guns & Roses. (Na koliko koncertih ste že bili, na katerih vas je predskupina bolj prepričala od headlinerja?) Tudi v tem primeru se El Kachon niso izneverili slovesu izjemnega koncertnega benda, ki drzno zastopa slovenščino v rocku in bluesu. Prepričljivi glasbeniki, ki jih suverno dopolni Tinin vokal. Tina mi je v že prej omenjenem intervjuju omenila, da je najverjetneje vsak posamezen član po svoje zaljubljen v ta bend. “Kot neka družina smo.” Vsekakor se na njihovem špilu opazi, da uživajo v tem, kar počnejo, da jim je kul in to energijo prenašajo tudi na publiko.

ek-9

Nisem noben glasbeni kritik, Sondža me je prosil, naj nekaj napišem; recenzijo albuma oz. albumov najdete na kakem za to namenjenem prostoru, jaz lahko le kot ena v publiki, ki je sicer v svojem življenju dala nekaj koncertov skozi, pripomnim, da gre za res izvrsten bend, ki neguje smer, ki so si jo izbrali že na samem začetku, ne glede na to, ali jih je pod odrom tisoč, petsto ali pa trideset. “Želimo si igrati, kar nam je všeč, želimo delati glasbo, sporočati želimo, da nam je ok in da se da,” pravi Sondža. El Kachon, čisto vsak posamezen član benda, na odru sporoča prav to. Ok nam je, dajmo se imet ok vsi …

Avtor: Barbara Barbič